Zemljevid - Grand Palais

Grand Palais des Champs-Elysées (Velika palača na Elizejskih poljanah), splošno znana kot Grand Palais, je zgodovinsko mesto, razstavna dvorana in muzejski kompleks, ki stoji ob Elizejskih poljanah v 8. okrožju Pariza, Francija. Gradnja Grand Palais se je začela leta 1897 po rušenju Palais de l'Industrie (Palače industrije) za pripravo na Svetovno razstavo leta 1900. Na tej razstavi sta nastala tudi sosednja Petit Palais in Pont Alexandre III.

Stavba je bila zasnovana kot obsežno prizorišče uradnih umetniških dogodkov. Pediment na stavbi se nanaša na to funkcijo z napisom, ki se glasi »spomenik, ki ga je republika posvetila v slavo francoske umetnosti«. Stavba, zasnovana v skladu z okusi Beaux-Arts, ima okrašene kamnite fasade, steklene oboke in zgodovinske inovacije, ki so vključevale okvirje iz železa in lahkega jekla ter armiran beton.

Ministrstvo za kulturo ga je uvrstilo na seznam zgodovinskih spomenikov (monument historique).

Odločitev, da bo svetovna razstava leta 1900 v Parizu, je razkrila globoke delitve znotraj Francoske republike. Kritiki so na projekt gledali kot na gospodarsko črpanje sredstev, ki je provincialnim vladam potegnilo sredstva in dvomili v korist, ki bi jo prinesla francoskemu gospodarstvu kot celoti. Ti pomisleki so se razširili na načrtovanje in gradnjo Grand Palaisa.

Za razliko od načrtov za Trocadéro ali operno hišo Garnier so za projekt upoštevali samo francoske arhitekte. Končna odločitev je bila objavljena 22. aprila 1896, pogodba pa je bila podeljena štirim ljudem, od katerih je vsak imel ločeno področje odgovornosti: Henri Deglane, Albert Louvet, Albert Thomas in Charles Girault.

Slavnostna otvoritev je bila 1. maja 1900. Od samega začetka je bila palača poleg predvidenih umetniških razstav prizorišče različnih vrst prireditev. Te so vključevale tekmovanje v jahanju, ki je potekalo vsako leto od leta 1901 do 1957, vendar je bilo posvečeno predvsem inovacijam in modernosti: avtomobilom, letalstvu, gospodinjskim aparatom itd. Zlata doba umetniških razstav kot takih je trajala kakšnih trideset let, zadnja pa je bila leta 1947. Prva večja retrospektiva Henrija Matissa po njegovi smrti je bila v Grand Palaisu.

Glavni prostor, dolg skoraj 240 metrov, je bil zgrajen s streho v obliki banjastega oboka iz železa, jekla in stekla, zaradi česar je zadnja od velikih prozornih struktur po navdihu londonske Kristalne palače, ki so bile potrebne za velika zbiranja ljudi pred dobo elektrike. Glavni prostor je bil prvotno povezan z ostalimi deli palače vzdolž osi vzhod-zahod z velikim stopniščem v slogu, ki je združeval klasicizem in Art nouveau, vendar je bila notranja postavitev nekoliko spremenjena.

Zunanjost te ogromne palače združuje impozantno klasično kamnito fasado z razkošjem secesijskega železa in številne skupine alegoričnih kipov, vključno z delom kiparjev Paula Gasqa, Camille Lefèvre, Alfreda Boucherja, Alphonse-Amédéeja Cordonnierja in Raoula Verleta. Monumentalna bronasta kvadriga Georgesa Récipona je na vrhu vsakega krila glavne fasade. Tista na strani Elizejskih poljan prikazuje Nesmrtnost, ki prevladuje nad Časom, tista na strani Sene pa Harmonijo, ki zmaguje nad Razdorom.

Struktura je imela težave, ki so se začele še preden je bila dokončana, predvsem zaradi posedanja, ki ga je povzročilo znižanje podzemne vode. Gradbeniki so to posedanje in nagnjenost k premikanju tal poskušali kompenzirati z ugrezanjem podpornih stebrov v trdnejša tla, saj gradnja ni mogla čakati. Ti ukrepi so bili le delno uspešni. Dodatna škoda je nastala, ko je bil objekt v uporabi. Prekomerna sila, ki je bila uporabljena na konstrukcijskih delih med namestitvijo nekaterih razstav, kot je Exposition Internationale de la Locomotion Aérienne, je povzročila škodo, prav tako so povzročile škodo konjske razstave. Sčasoma so se pokazale dodatne težave zaradi same gradnje objekta. Različne stopnje raztezanja in krčenja med elementi iz litega železa in jekla so na primer omogočile vstop vode, kar je povzročilo korozijo in nadaljnjo slabitev. Ko je leta 1993 končno padla ena od steklenih stropnih plošč, so morali glavni prostor zapreti zaradi obnovitvenih del. Za javnost so jo v celoti ponovno odprli šele leta 2007.